KINESTETIČNI RAZRED
Za kvalitetno uvajanje kinestetike v razredu je pomembno, da se učitelj ustrezno usposobi. Učitelj mora namreč znati učencem posredovati osnovne podatke s področja nevroznanosti, delovanja možganov in pomena gibanja za učenje. Učenci, ki so ustrezno informirani in s katerimi učitelj dela tudi pri rednem pouku po načelih »Poučevanja, kompatibilnega z delovanjem možganov« - Kinesthetic Life™, bodo ustrezno sprejeli kinestetične mize in jih tudi ustrezno uporabljali.
2 SPLOŠNA PRISTOPA
1. PRISTOP – Kinestetični razred
Kinestetični razred je učilnica, ki jo šola v celoti opremi s kinestetičnimi mizami, lahko tudi drugimi pripomočki za učenje skozi gibanje, in plakati, na katerih so pojasnjena osnovna načela, po katerih poteka poučevanje in učenje, ki je kompatibilno z delovanjem možganov.
Pouk v taki učilnici poteka za kinestetičnimi mizami, ki omogočajo nemoteče gibanje med poukom (gugalnica za noge, kolo, steper, surf). Poleg ustreznega pohištva je pomembno tudi, da pouk načrtujemo v skladu s 6 načeli poučevanja, kompatibilnega z delovanjem možganov, kar pomeni, da skrbimo za ustrezne možganske pavze, pripravo možganov na učenje, poučevanje skozi gibe, ponavljanje učne snovi skozi gibe, fitnes v razredu in ustrezno povezovanje skupine.
Učenci se v učilnici izmenjujejo po vnaprej dogovorjenem urniku. Naloga učiteljev je, da se dogovorijo, kdo bo katero šolsko uro v posameznem tednu izpeljal v kinestetični učilnici. Če vsak učitelj (primer 3. triada OŠ ali srednja šola) izpelje le eno šolsko uro v taki učilnici, bo to za posamezen razred pomenilo več ur gibanja na teden (lahko tudi do 10) pri pouku. | |  |
KINESTETIČNE MIZE SO ZASNOVANE TAKO, DA OMOGOČAJO V RAZREDU RAZLIČNE POSTAVITVE IN S TEM TUDI RAZLIČNE OBLIKE POUKA.
2. PRISTOP – Oprema običajnih učilnic s posameznimi kinestetičnimi mizami
Nekatere šole se odločijo za drugačen pristop. Namesto ene kinestetične učilnice, v kateri se bi učenci izmenjevali, opremijo običajne učilnice s posameznimi kinestetičnimi mizami (največkrat stoječimi ali stoječimi mizami s kolesom, t. i. Kinesthetic Bike Desk), s čimer omogočijo posameznim učencem, da dobijo med poukom več gibanja. Pristop lahko poleg izboljšanja učnega procesa uravnava tudi motnje v razredu, saj omogoči otrokom gibanje. Še posebej otroci z motnjo pozornosti lahko delujejo izjemno moteče za skupino, ker težko zdržijo pri miru cel pouk.
POMEMBNA PRAKTIČNA SPOZNANJA:
1. Te mize nikakor ne bi smele biti rezervirane samo za učence, ki lahko delujejo zaradi svoje povečane potrebe po gibanju za celoten razred in proces poučevanja/učenja moteče. Za mizami se bi morali učenci izmenjevati, saj tudi drugi učenci potrebujejo gibanje.
2. Kinestetična miza je didaktični pripomoček, zato je nikakor ne smemo uporabljati kot »vzgojno sredstvo« v smislu, da za njo pošljemo učenca, ki se nam zdi »moteč« in ga s tem »kaznujemo« ali pa pričakujemo, da se bo zaradi tega umiril. Če pademo s takim učencem v merjenje moči, bo učenec zmeraj »zmagal«, saj bo vsakršno strategijo za umirjanje porušil.
3. Če se prvih dveh nasvetov ne držimo, potem razvrednotimo smisel kinestetične mize, saj lahko le-ta postane ali predmet spora (kdo bo kdaj lahko uporabljal mizo) ali pa vzgojno sredstvo, s katerim želimo meriti z učenci moči in jih »disciplinirati« tako, da jih pošiljamo delat za stoječo mizo. | |  |
