Članki in raziskave

izboljšanje odnosa med sprtima stranema oz. doseganje sprave; povečanje verjetnosti, da se v prihodnje spori ne bodo zaostrovali ali pa do njih sploh ne bo prihajalo; zmanjšanje psihičnega trpljenja prizadetih; izboljšanje sodelovanja; Deutsch (1973) govori o tem, da mediacija spodbuja varno in spodbudno okolje ter pomaga pri razvijanju sodelovalnega učenja, skozi katerega naj bi učenec dojel, kako zanj pomeni veliko prednost, če so tudi drugi učenci uspešni; krepitev samodogovornosti; ohranjanje dostojanstva; razvijanje pogajalskih sposobnosti; vzpostavljanje medsebojnega zaupanja; pomoč pri samostojnem reševanju konfliktov; učenje komunikacijskih veščin, in sicer neposredno skozi trening vrstniških mediatorjev, izvajanje vrstniške mediacije, izvajanja delavnic konstruktivnega obvladovanja konfliktov in treninga komunikacijskih veščin za vse učence ter posredno skozi to, da učenci rešujejo svoje spore v obliki mediacije in se v samem procesu mediacije od mediatorja po zgledu učijo konstruktivne komunikacije; razvijanje učinkovitejših oblik preprečevanja in razreševanja težav in nesoglasij; izboljšanje kulture odnosov v šoli; opolnomočenje otrok in mladostnikov; učenje socialnih veščin; Učenci razvijajo in utrdijo svoje socialne veščine, kar prenašajo tudi izven šole, v svoje vsakdanje življenje in v odnose s svojimi družinskimi člani. Kolan (1999) navaja, da je ta prenos znanja in veščin iz šole v njihovo zasebno okolje še kako pomemben; pri učencih se izboljšajo veščine odločanja; prenos znanja in izkušenj na starše in sodelavce; medvrstniška pomoč in povezovanje starejših učencev z mlajšimi; tovrsten pristop pomeni humanistično in izobraževalno alternativo nasilju; preventivno delo z ogroženimi skupinami otrok.

Šolska mediacija je vzgojna dejavnost, ki razvija komunikacijske spretnosti in sposobnost konstruktivnega reševanja konfliktov. Ob tem izboljšuje kakovost medosebnih odnosov, hkrati pa pomaga reševati konflikte, ki sproti nastajajo. Ima tudi velik vpliv na dolgoročne vzgojne učinke, ki se kažejo kot usvojeni vzorci pozitivnega ravnanja posameznika v odnosu do drugih, saj nenazadnje šolska mediacija predstavlja tudi obliko socialnega učenja, ki vodi k učenju o sebi in drugih ter k občutku pripadnosti skupnosti.

Kliknite tu za  vprašalnik

VPRAŠANJE ZAUPNOSTI PRI MEDIACIJI V ŠOLI

Proces mediacije je zaupen, tako šolske kot vrstniške mediacije. Pomembno pa je vedeti, da vrstniški mediatorji podelijo s koordinatorjem informacije o poteku in vsebini mediacije, saj je koordinator del programa. Še posebej nujno je, da se takoj pogovorijo s koordinatorjem, če so bile v procesu mediacije zaupane informacije, ki ogrožajo življenje oz. varnost udeležencev v sporu ali koga drugega. Ne smejo pa podeliti informacij z drugimi vrstniškimi mediatorji, če to ni v procesu supervizije. Seveda pa vse, kar je izrečeno na mediaciji ne ostane v vseh kontekstih zaupno. Učitelji, odgovorni za učence, morajo biti seznanjeni z določenimi informacijami, prav tako starši, ki imajo pravico vedeti, ali je njihov otrok na kakršenkoli način ogrožen. In včasih je v interesu učencev, da se informacije, izrečene v procesu mediacije, podelijo z nekom, ki ni udeležen v samem programu šolske in vrstniške mediacije. Sem spadajo informacije o nasilju, o samopoškodovanju, o zlorabi ipd. O teh omejitvah zaupnosti seznani udeležence v sporu mediator že v fazi predstavljanja temeljnih pravil. Cohen (1995) priporoča, da široka fraza »življenjska ogroženost«, ki jo lahko mediator izreče kot oviro za zaupnost procesa, pripomore k temu, da mediatorju ni treba naštevati vsega, kar spada pod to kategorijo, in obenem vzdržuje temeljno varnost v procesu. Seveda pa je pomembno, da mediatorji vedo, kaj vse spada pod kategorijo »življenjska ogroženost.

Alternativno razreševanje sporov spremlja človeštvo že od nekdaj, kar priča tudi to, da je tovrsten pristop pri razreševanju sporov omenjen tudi v Bibliji, da se je pojavila trgovinska mediacija v srednjem veku, v času Starega Rima je že prav tako bilo znano alternativno razreševanje sporov, veliko podatkov priča o tem, da je mediacijo uporabljala Kitajska že v času cesarske dinastije, kjer pravzaprav pomeni alternativno razreševanje sporov primaren način reševanja sporov med posamezniki tudi danes, prav tako pa obstajajo podatki o tem, da so uporabljali mediacijo za reševanje mednarodnih sporov v 19. st., medtem ko se je formalna raba mediacija začela v Združenih državah Amerike na začetku 20. stoletja (Razdrih, 2006; Strasser in Randolph, 2004; Šetinc Tekavc, 2002). Programi konstruktivnega reševanja konfliktov in mediacije so se razvili v zadnjih štiridesetih letih, sprva v ZDA, zdaj pa so razširjeni po celem svetu (Gauley, 2006). Uzelac (2004, v Sekirnik, 2007) navaja, da narašča število sodnih postopkov, zato sodišča le s težavo razrešujejo številne spore, s tem pa se podaljšuje čas sojenja in višajo se stroški, kar je razlog, da so se v sodstvu pojavile določene spremembe. Šetinc Tekavc (2002) velik pomen tem spremembam v uporabi alternativnega reševanja sporov pripisuje gibanju v ZDA, Alternative Dispute Resolution.

Kolan (1999) navaja, da si je poslovni svet v 50-ih letih prejšnjega stoletja izposodil mediacijo iz prava, saj so poslovneži prišli do ugotovitve, da je mediacija najbolj učinkovit način reševanja sporov še posebej v okoliščinah, kjer morata sprti strani vzdrževati odnose tudi v prihodnje. S pomočjo mediacije so se v gospodarstvu izognili številnim sodnim postopkom in spore rešili po lažji in predvsem cenejši poti.

Bush in Folger (2010) navajata, da pred letom 1965 mediacije izven delovnih sporov skorajda niso uporabljali, dokler se nista v poznih 60. letih razvili dve smeri:

• predstavniki pravosodja, pa tudi voditelji držav, so videli v mediaciji potencial za odzivanje na konflikte v mestnem okolju;
• družbene organizacije in reformisti prava pa so videli možnost za razvijanje družbenih sredstev, ki bodo tekla vzporedno s formalnim pravosodnim sistemom.

To je pomenilo razširitev mediacije na razna področja vse od okolja, stanovanjske politike, različnih inštitucij, kot so zapori, bolnišnice in šole, do poslovnih sporov, sporov z vladnimi institucijami itd. (Singer, 1990 v Bush in Folger, 2010).

Vasquez (1995 v Kolan, 1999) in Lovenheim (1996 v Kolan, 1999) pravita, da se je mediacija v osemdesetih letih prejšnjega stoletja hitro razširila na različna področja vse od medsosedskih sporov, ločitvenih postopkov, okoljske problematike, pa do primerov, ko sodišče predlaga mediacijo kot alternativni način reševanja spora. Bistveni razlogi za razširjeno uporabo mediacije so cena (mediacija je cenejša od sodnega postopka), zaupnost postopka, razumevanje med sprtimi stranmi in poštenost postopka mediacije oz. sklenjenega dogovora, ki mora biti sprejemljiv za vse spletene strani v sporu.

V Sloveniji so mediacijo kot obliko reševanja sporov prvič uvedli v nekaterih centrih za socialno delo leta 1994. Leta 2000 pa je PIC – Pravno-informacijski center začel usposabljati mediatorje in leta 2001 je začel tedanji predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani skupaj s tremi sodelavkami projekt mediacije na Okrožnem sodišču v Ljubljani. Tako se je začela mediacija v klasičnih civilnih zadevah izvajati že januarja 2001, od maja 2002 pa tudi v družinskopravnih zadevah. Z letom 2003 pa se je postopek mediacije preselil tudi v gospodarske zadeve (Sekirnik, 2007). Kasneje se je mediacija začela bliskovito širiti in danes v Sloveniji živi tako sodišču pridružena kot zunajsodna mediacija. Za kakovost in etično delo mediatorjev pa skrbi Društvo mediatorjev Slovenije, katerega namen je širjenje, razvijanje in izvajanje mediacije ter drugih načinov alternativnega reševanja sporov. Po besedah dolgoletne predsednice društva Gordane Ristin (2006) je namen društva pomagati ustanoviti centre za mediacijo na vseh nivojih vse od občin pa do stanovskih, strokovnih in poklicnih združenj ter tudi šol.

Tudi za šolsko mediacijo velja definicija, da gre za proces, »v katerem tretja, nevtralna stran pomaga sprtima stranema pri iskanju skupne rešitve, ki bo omogočila, da bosta obe strani iz spora izšli zadovoljni in opolnomočeni« (Prgić, 2010, str. 36). Bistvena razlika med šolsko in vrstniško mediacijo pa je predvsem v tem, da šolsko mediacijo izvajajo strokovni delavci na šoli, medtem ko vrstniško mediacijo izvajajo učenci oz. dijaki sami. Metelko Lisec (2008) opredeljuje šolsko mediacijo kot enega izmed načinov reševanja konfliktov, ki postavlja spor in udeležence spora v drugo perspektivo. Iršič (2010) pa šolsko mediacijo označuje kot mediacijo, ki je prisotna v šoli in je prvenstveno namenjena učencem, šoli in staršem. Ob tem je lahko namenjena tudi drugim subjektom, ki so tako ali drugače povezani s šolo.

Murray (2003) definira šolsko mediacijo kot proces, ki pomaga učencem pri prevzemanju odgovornosti za svoje vedenje, šolski mediatorji pa so usposobljeni za pomoč udeležencem v sporu pri reševanju spora tako, da prisluhnejo vsem vpletenim stranem in jih spodbujajo, da se pogovorijo o medsebojnih razlikah. Mediacija omogoča udeležencem v sporu, da rešujejo svoj konflikt v varnem in nekaznovalnem (ang. nonpunitive) okolju s pomočjo učinkovite komunikacije ter veščin kreativnega mišljenja (Smith, 1995). Nerešeni in dolgotrajni konflikti namreč pogosto vodijo v nasilje, kar močno negativno vpliva na potek vzgojno-izobraževalnega dela v šoli. Trevaskis (1994) poudarja, kako se šole skušajo boriti proti nasilju celo z varnostnimi službami, vendar s tem le omejujejo nasilje, se pa ne ukvarjajo z njegovimi vzroki. Ker se tovrstni pristopi ne osredotočajo na vzroke konfliktov, je najboljša pot preventivno delovanje, s pomočjo katerega se spori niti ne razvijejo v nasilje, ampak so konstruktivno rešeni že veliko prej. Claasen (1993, v Murray, 2003) poudarja, da so konflikti sestavni del življenja in lahko zmeraj pomenijo priložnost za učenje in osebnostno rast. In ravno vloga šolske mediacije ni samo kurativna, kjer je glavni namen odpravljanje posledic konflikta oz. urejanje razmerij ob prekinitvi odnosa, ampak ima tudi zelo pomembno preventivno in proaktivno vlogo, pri čemer šolski mediator zasleduje tudi izboljšanje odnosa in sodelovanja v že dobrih odnosih (Prgić, 2010). Murray (2003) navaja, kako program mediacije v šoli podpira učno okolje, saj pomaga učiteljem, učencem in staršem, da med seboj bolj konstruktivno in učinkoviteje komunicirajo.

Kaplan (2009) definira šolsko mediacijo kot strukturiran proces, v katerem nevtralna tretja oseba oz. mediator s pomočjo različnih tehnik pomaga dvema ali več udeležencem pri iskanju zadovoljive rešitve za vse udeležence v sporu. Ko govorimo o udeležencih šolske mediacije, je potrebno poudariti, da šolska mediacija vključuje mediacijo med različnimi uporabniki šole in glede na to jo lahko razčlenimo na naslednji način (Prgić, 2010):

• mediacija med učenci, ki jo naj, če je le možno, vodijo vrstniški mediatorji; kdo vodi mediacijo med učenci, pa je odvisno predvsem od zahtevnosti samega konflikta;
• naslednja vrsta mediacije v šoli, če jo delimo glede na udeležence v mediaciji, poteka med učenci in učitelji, ki jo praviloma vodi šolski mediator, pomaga pa mu lahko tudi vrstniški mediator;
• mediacija v šoli lahko poteka tudi med uslužbenci šole in če gre za globlji spor, je v tem primeru priporočljivo, da posreduje mediator, ki prihaja »od zunaj«, iz nevtralnega okolja;
• enako velja, če gre za spor med uslužbencem šole in ravnateljem oz. vodstvom;
• v šoli prihaja pogosto tudi do sporov med starši različnih učencev in ponavadi celo zaradi tega, ker so njihovi otroci v sporu;
• možna pa je tudi mediacija med šolo kot inštitucijo in drugimi inštitucijami, ki jo prav tako lahko vodi šolski mediator ali mediator, ki prihaja iz nevtralnega okolja.

Ob zgornji delitvi je pomembna delitev mediacije v šoli še na formalno in neformalno mediacijo. Pri formalni mediaciji steče postopek mediacije v sodelovanju z usposobljenimi šolskimi mediatorji ali koordinatorjem vrstniške mediacije in učenci vrstniškimi mediatorji, pri čemer mediacija poteka navadno v prostoru, namenjenemu mediaciji, ob podpisu dogovora, formalnem uvodu in predstavitvi mediacije, medtem ko neformalna mediacija pomeni, da se šolska mediacija uporablja v dokaj neformalni obliki, ko strokovni delavec ali tudi učenec, ki je usvojil mediacijske veščine, svoje znanje uporablja v vsakdanjih situacijah in tudi posreduje med sprtimi uporabniki šole (Iršič, 2010; Metelko Lisec, 2008; Prgić, 2010). Seveda pa posameznik, ki ima znanje mediacije, veščine uporablja tudi v drugih vsakdanjih kontekstih, kot so vodenje razgovora, timsko delo, vodenje sestankov idr. (Metelko Lisec, 2008).

Če gledamo v kontekstu različnih vrst mediacije, pa je šolska mediacija najbližja preoblikovalni vrsti mediacije oz. preoblikovalnemu modelu mediacije, saj daje največji pomen komunikaciji in odnosu med udeleženci. Tako kot pri preoblikovalni mediaciji tudi pri šolski mediaciji šolski mediator skrbi za potek procesa, za konstruktivno komunikacijo, udeleženci pa sami usmerjajo pogovor o vsebini in iskanje rešitev. Prav tako je izjemnega pomena opolnomočenje in priznavanje, ki se kaže tako, da se učenci počutijo slišane in dobijo priložnost za sprejemanje svojih odločitev, obenem pa mediator poskrbi, da se njihovi zgodbi res prisluhne ter se priznavajo čustva vseh vpletenih z namenom, da se doseže sporazumna rešitev težave ter se hkrati ohrani odnos, ob čemer nenehno poteka učenje konstruktivne komunikacije (Humar, 2011).  

na vrh

KAKO LAHKO UPORABLJAMO NEVROLINGVISTIČNO PROGRAMIRANJE (NLP) V MEDIACIJI

Mediator vodi pogovor med sprtima stranema, pri čemer potrebuje določene komunikacijske spretnosti.

Osnova je, da vzpostavlja dober stik, rapport (po NLP temu rečemo, da strateško komunicira v skladu s strategijo, ki je modelirana v nevrolingvističnem programiranju, in sicer PRLL strategijo – pacing, spremljanje; rapport, dober stik, leading, nevsebinsko vodenje, leading, vsebinsko vodenje).

Mediator upošteva tudi vse stebre NLP (nevrolingvistično programiranje), ki so ciljna usmerjenost, dober stik, fleksibilnost in čutna ostrina. Obenem lahko vodi pogovor med mediantoma tudi tako, da se sprehodijo po Diltsovi piramidi in v jeziku nevrolingvističnega programiranja raziskujejo tudi okolje, vedenje, strategije, prepričanja, vrednote, identiteto in namen, kar sestavlja določen kontekst samega konflikta.

Ves čas (še posebej pa v ločenih srečanjih) lahko mediator posega tudi po konkretnih tehnikah nevrolingvističnega programiranja, kot so meta ogledalo, NBG, sprememba osebne zgodovine, prekrivanje sider idr.

Mediator ves čas poglablja razumevanje. Dobro se zaveda, da obstajata vsaj dve strani iste zgodbe, zato pri mediaciji posluša obe strani zgodbe in skuša razumeti stališče vsakega udeleženca v sporu. Z vprašanji raziskuje problem, išče dejstva in začuti ter spremlja čustva, ki se skrivajo v ozadju. S spremljanjem čustev in omogočanjem udeležencem, da jih le-ti izražajo, ustvarja zaupljivo ozračje. Tudi s tem mediator stopi v čevlje vsake izmed strani in skuša čimbolj razumeti različna videnja in različne zorne kote iste zgodbe. Pri tem mediator uporablja tudi jaz sporočila, v procesu šolske in vrstniške mediacije pa skozi proces uči tudi udeležence v sporu uporabe jaz sporočil. Na tem mestu je zelo zaželeno, da mediator sprašuje tudi s pomočjo metamodela jezika, ki je en izmed temeljnih modelov NLP. V iskanju rešitve pa lahko mediator poleg vprašanj, ki so po hiearhiji idej vprašanja za členjenje navzdol (sem sodijo tudi vprašanja po metamodelu jezika), uporablja tudi vprašanja za lateralno členjenje in vprašanja za členjenje navzgor (vprašanja tipa »Kaj vam bo to prineslo?«). V vseh fazah mediacije je zelo zaželeno, da zna mediator raziskovati vrednote mediantov, saj bo le tako lahko mediante med seboj zbliževal in jim pomagal razumeti realnost oz. modele sveta drug drugega.

NLP (nevrolingvistično programiranje) je uporaben v vsakem delu mediacije in omogoča mediatorju, da je zelo fleksibilen, saj mu ponuja števila praktična orodja, s pomočjo katerih se lahko mediator ustrezno odziva na različne situacije, do katerih pride med pogovorom. Brez ustreznih in poglobljenih znanj s področja komunikacije lahko mediator ostane pri vodenju mediacije, ki je usmerjena zgolj v pospeševalno iskanje rešitev, namesto da bi mediator z ustreznimi tehnikami pomagal mediantom raziskovati ozadje konflikta in čustva, so katerih ob tem prihaja in zavirajo sklepanje dogovora. Poglobljena mediacija ima lahko tudi terapevtske učinke in vsekakor preoblikuje sam odnos med mediantoma. Da bi to mediatorju uspelo, je vsekakor v veliko pomoč tudi uporaba tehnik nevrolingvističnega programiranja. V gradivu pod znamko NLP Center so navedene vse tehnike nevrolignvističnega programiranja, ki jih lahko mediator uporablja pri vodenju pogovora. Seveda pa je za dobro obvladovanje različnih tehnik potreben praktičen trening, ki ga v okviru Svetovalno-izobraževalnega centra MI pod znamko NLP Center izvajamo za različne kliente.

na vrh

Zgodovina šolske in vrstniške meditacije

Učenci so se od nekdaj zapletali v spore, ki so lahko hitro prerasli tudi v nasilje. Razlika, ki jo prinaša sodobni način življenja, pa je predvsem ta, da se je na eni strani povečala občutljivost za nasilje med mladostniki, po drugi pa opažamo številne pojave nasilja med mladostniki, ki se pogosto končajo celo tragično (Cohen, 2005). Poleg različnih socialnih dejavnikov vplivata na povečanje možnosti, da se bodo učenci neustrezno odzvali na konflikt, »psihologija adolescence«, kot se je izrazil Cohen (2005), in pritisk vrstnikov. Čas adolescence je iskanje lastne identitete, ko vstopa v ospredje potreba po moči oz. samouresničenju in svobodi (Glasser, 2007). Najstniki želijo sprejemati svoje odločitve, želijo biti bolj samostojni in prevzeti več nadzora nad svojim življenjem. Sebe vidijo ločene od svojih staršev, obenem pa postanejo vrstniki njihova referenčna skupina, ki usmerja vse od njihovega okusa za glasbo, obleko idr. do razmišljanja, prepričanj, vrednot itd. (Harris Ritch, 2007). Pritisk vrstnikov je izjemno močan. Kljub mladostnikovi potrebi po samostojnosti večina mladostnikov oz. najstnikov potrebo po priznanju s strani staršev zamenja s potrebo po priznanju s strani vrstnikov. Rubin (1989) navaja, da je zaradi tega vsak konflikt med vrstniki polje dokazovanja. Že najmanjši interpersonalni konflikti med najstniki lahko postanejo vprašanje »življenja in smrti«. Z vidika odraslega zanemarljiv dogodek, kot je na primer opazka ali slučajni sunek v mimohodu, je lahko v očeh najstnika grožnja za njegovo identiteto, kar je po najstnikovi logiki že grožnja za njegov obstoj. Ugled med vrstniki je namreč ena izmed redkih stvari, ki jih mladostniki oz. najstniki res imajo, in konflikt je polje, na katerem lahko dobijo občutek nadzora. Poleg tega imajo najstniki občutek, da se jim nič ne more zgoditi. Cohen (2005) navaja, da so ravno adolescenti in mladeniči skozi zgodovino sodelovali v vojnah, saj so bolj impulzivni in manj razmišljujoči, pri njih je v ospredju strast, saj izkušenj nimajo veliko. Psihološke značilnosti mladostnikov oz. najstnikov ali adolescentov zagotovo prispevajo k povečanju možnosti za nekonstruktivno reševanje konfliktov. Goodlad (1990) vidi težavne otroke in mladostnike kot simptom nezdrave družbe. Cohen (2005) pa pojav povečanja konfliktov in nasilja med mladostniki metaforično označi kot simptom zelo razširjene bolezni, ki izvira od odraslih.

Vrstniška mediacija je bila tako vpeljana kot strategija, ki bi učila učence, kako se naj konstruktivno spopadajo s konflikti, še preden bi ti prerasli v nasilje (Johnson & Johnson, 1996; Prothrow-Stith, 1991). Učenci se morajo naučiti, kako naj konstruktivno obvladujejo konflikte, če želijo postati odgovorni člani šole in družbe (Pendharkar, 1995 v Cohen, 2005).

Plemenitaš (2006) navaja, da so se prvi programi medvrstniške mediacije pojavili v zgodnjih osemdesetih letih v San Franciscu, Chicagu in New Yorku, kar je tudi sicer pogosta trditev, ki jo najdemo v slovenski literaturi s področja šolske/vrstniške mediacije. Vendar pa v tuji literaturi najdemo številne podatke, da se je začelo gibanje v smeri vrstniške mediacije že bistveno prej.

Kolan (1999) navaja, da ima mediacija v šoli korenine v dveh področjih. Prvo področje je gibanje za pravičnost in mir (ang. Peace and Justice Movement), ki se je osredotočalo na širši pogled na konflikt in je šlo za vprašanja globalnega miru ter nasilja v različnih skupnostih. Drugo področje pa temelji na delu Mortona Deutscha, ki se je ukvarjal s konceptom sodelovanja in sodelovalnega učenja. Johnson in Johnson (1996, v Kolan, 1999) poročata o prvih programih, ki so bili usmerjeni v vrstniško mediacijo, že v poznih 60-ih letih, in sicer je šlo za program »Teaching Students to be Peacemakers Program«. Ta program je nastal iz teorije Mortona Deutscha. Gauley (2006) prav tako povzema Johnson in Johnson (1996) in ugotavlja, da je prvi program, ki je učil učence posredovanja v konfliktih, nastal v šestdesetih letih. Dodaja pa še, da je sledil program v New Yorku (City-based Children's Creative Response to Conflict – CCR), ki je učil učence, kako na miren način reševati konflikte. Vendar so v 60-ih in 70-ih letih posamezni poskusi uvajanja vrstniške mediacije ostali bolj ali manj izolirani, brez prave podpore in ustreznih treningov. V 80-letih je postalo delo na uvajanju vrstniške mediacije bolje koordinirano. Leta 1983 se je namreč odprl največji center za mediacijo v New Yorku – School Mediators Alternative Resolution Team (S.M.A.R.T.). Program je bil uspešno integriran v šole na področju mesta New York (Davis, 1986, v Kolan, 1999; Lam, 1989). Leta 1984 je skupina mediatorjev in šolskih delavcev ustanovila National Association for Mediation in Education (NAME) in mediacija je začela močno prodirati v ameriške šole. Razloga za širjenje mediacije v šolah sta bila predvsem dva (Khattri, 1991, v Kolan, 1999):

1. potreba po tovrstnih programih in dobre izkušnje s tovrstnimi programi;

2. naraščanje medvrstniškega nasilja in potreba po alternativnih metodah za obvladovanje nastale situacije.

Podobni programi so se razširili iz ZDA tudi v druge države, prvenstveno pa v angleško govoreče države, kot so Anglija, Kanada, Avstralija in Nova Zelandija. Porast teh programov se je zgodil v zadnjih dvajsetih letih, medtem ko število raziskav in evalvacij programov (šolske) vrstniške mediacije ne dohaja številčnosti programov mediacije v šoli (Kolan, 1999).

V Sloveniji se je šolska/vrstniška mediacija začela bolj intenzivno razvijati predvsem s sprejetjem »Priporočil o načinih oblikovanja in uresničevanja vzgojnega načrta osnovne šole« v letu 2008. Pred tem letom je bilo nekaj šol, ki so začele z uvajanjem šolske in vrstniške mediacije, vendar je šlo za bolj ali manj osamljene primere, kot je to bil primer OŠ Maksa Pečarja Črnuče (Verbnik Dobnikar, 2006). Danes se je število šol z usposobljenimi šolskimi mediatorji zelo povečalo, vendar natančnega števila, koliko je takih šol, ni, saj se strokovni delavci usposabljajo pri različnih inštitucijah.

 Primer dobre prakse