Članki in raziskave

Na tej strani bomo za vas pripravljali strokovno literaturo, članke in raziskave s področja Nevrolingvističnega programiranja v različnih kontekstih: podjetja, izobraževanje, prodaja, svetovanje in terapija, coaching.

NEVROLINGVISTIČNO PROGRAMIRANJE VERJAME, DA STA UM IN TELO EN SISTEM

V nevrolingvističnem programiranju je ena izmed temeljnih predpostavk ali NLP aksiomov, da sta um in telo en sistem.

Pri NLP vidimo um ter telo kot en sistem. Med njima (možgani in telesom) se konstantno izmenjujejo informacije na različnih ravneh. Na eni ravni jih izkusimo kot misli in čustva, na bolj fizični ravni pa informacije prenašajo električni impulzi preko nevronov in nevrotransmiterjev, ki potujejo preko sinaps, ter beljakovinskimi molekulami, nevropeptidi.

Večina tradicionalnih medicin, kot je npr. ajurveda, so že od nekdaj prepoznavale povezavo med umom in telesom. V zahodni medicini, pa šele s Herbertom Bensonom dobimo raziskavo, ki potrjuje, da meditacija in sproščanje lahko znižata krvni tlak. Kasnejše študije pa so pokazale, da lahko stres in čustva vplivajo na imunski sistem, odpornost proti infekcijam, pa tudi na celjenje ran. Več o tem v knjigi Molecules of Emotion, Candance Pert.

In ta pot ni enosmerna – od uma do telesa. Študije so pokazale, da tudi aerobne vadbe izboljšajo umske sposobnosti ter celo spodbujajo razvoj možganskih celic, ki kontrolirajo učenje ter spomin.

Realnost, kot jo doživljamo, je oblikovana/pogojena z našimi telesi. Naše oči zaznavajo elektromagnetno radiacijo v spektru med 390 in 750 nanometri in temu rečemo vidna svetloba. Druge vrste, kot so ptice in čebele, pa vidijo svetlobo tudi v ultravijoličnem spektru. Če bi imele naše oči takšne zmožnosti, bi bilo tudi naše zaznavanje sveta drugačno.

Antropologi in psihologi že vrsto let zbirajo podatke o t. i. čudežnih ozdravitvah, za katere ni bilo nekih sistematičnih znanstvenih razlag, pri vseh pa je bil skupni imenovalec to, da je glavno vlogo pri ozdravitvi igrala »vera« v ozdravitev, torej um. Zadnje raziskave pa nesporno dokazujejo, da obstaja močna povezava med umom in telesom. Z našim umom, vedenjem, mislimi, lahko spodbujamo odziv imunskega sistema. Pripomoremo lahko tako k svoji bolezni kot ozdravitvi. Naš um ima zmožnost, da pospešuje zdravljenje/samozdravljenje tako na celični kot na biokemični ravni. Kljub temu se zdi, da bo minilo še vrsto desetletij, preden bo večina ljudi razumela, da lahko pri svojem zdravljenju in podaljševanju življenja učinkovito uporablja svoj um.

Tudi zato v coachingu govorimo o uravnoteženem življenju, kar pomeni, da NLP Coach pomaga klientu pri raziskovanju ne samo kariernega dela svoje življenjske poti, ampak tudi družinskega življenja, zdravstvenega stanja itd.

UČITELJEVA SAMOPODOBA SKOZI OČI NEVROLINGVISTIČNEGA PROGRAMIRANJA

Jani Prgić, NLP Trener in Certified Positive Discipline Trainer, vodja Svetovalno-izobraževalnega centra MI

V nevrolingvističnem programiranju se pri svetovanju, terapiji, coachingu in izobraževanju velikokrat poslužujemo izjemno uporabnega modela Nevrologičnih ravni osebnosti. Model Nevrologičnih ravni osebnosti, ki se pojavlja tudi pod imenom Nevrologične ravni spremembe (Neurological Levels of Change), je razvil Robert Dilts, katerega delo temelji na delu antropologa Gregoryja Batesona. Ta model ponuja uporaben okvir za to, da lahko raziščemo in se odločimo, na kateri ravni je smiselno delati, da bi dosegli zastavljeni, zaželeni cilj in bi omogočili ustrezno spremembo. Prav tako lahko tudi temo, kot je učiteljeva samopodoba, zelo dobro analiziramo skozi t. i. Diltsovo piramido.

NEVROLOGIČNE RAVNI OSEBNOSTI

Model nevrologičnih ravni osebnosti je Dilts predstavil v obliki piramide, pri čemer imamo na spodnji ravni okolje, sledijo pa vedenje, strategije, prepričanja in vrednote, identiteta ter na najvišji ravni poslanstvo.

Okolje se nanaša na tisto, kar je zunaj nas: prostor, kjer delamo, ljudje okoli nas, stranke, prijatelji… To je vse tisto, na kar reagiramo.

Vedenje je vse tisto, kar naredimo in rečemo. Je zunanji izraz našega jaza. Ljudje pogosto vedenje enačimo z identiteto.   Vendar pa se je potrebno zavedati, da posameznik ni svoje vedenje, čeprav ga to vedenje vseeno zaznamuje.

Strategijam bi lahko rekli tudi nabor nekih veščin ali zaporedje specifičnih notranjih in zunanjih izkušenj v določenem sistemu zaznavanja, ki vodi do nekega določenega rezultata (odločitve). Brez strategij vedenja ne bi bilo.  

Prepričanja so, kar verjamemo, da je res. Naši pogledi na svet, ki so čustveno utrjeni. Prepričanja so tudi posplošene izkušnje in medtem ko nas nekatera podpirajo, nas lahko druga zelo omejujejo. Vrednote pa so vse tisto, kar nam je pomembno. So kriteriji, ki se nam zdijo pomembni in so podlaga za naše delovanje. Vrednote bi lahko definirali tudi kot vse tisto, za kar smo pripravljeni dati svoj čas, energijo in denar.

Identiteta je to, kako razmišljamo o sebi kot o osebi. Je odgovor na vprašanje kdo smo ali tudi kakšna je naša vloga v določenem sistemu.

In na najvišji ravni je poslanstvo, ki se nanaša na večji sistem, katerega del smo, gre za našo povezanost z večjim sistemom.

Model sam po sebi sugerira naravno hierarhijo, kar pomeni, da vizualna predstava piramide namiguje na to, da sprememba na nižji ravni, kot je npr. okolje, nujno vpliva na celotno piramido. Vendar to ne drži. Velja ravno obratno. Sprememba na nižji ravni ne bo nujno vplivala na spremembo na višji ravni. Medtem ko sprememba na višji ravni zmeraj spremeni nekaj tudi na nižji ravni.

Za primer bi lahko dali par, ki se znajde v nekakšni partnerski krizi. Morda se partnerja odločita, da bi bilo dobro, če zamenjata okolje, odideta nekam na počitnice, preuredita stanovanje ali karkoli podobnega, kar bi jima na ravni okolja prineslo določeno spremembo. Ta sprememba sicer lahko vpliva na celotno piramido, vendar pa ne more prinesti trajne spremembe, če je ne podpirajo tudi ravni, ki so nad okoljem. Če par ne verjame več, ni prepričan v to, da bi lahko zveza zdržala, potem tudi kakršnakoli sprememba na ravni okolja ne bo ohranila zveze.

Zato model sugerira, da če želimo narediti spremembo, je potrebno delati na ravni nad ravnjo, na katero želimo vplivati. Uravnoteženost, lahko rečemo tudi uspeh, v osebnem ali poklicnem življenju pa prinašajo ravno usklajene nevrologične ravni osebnosti.

UČITELJEVA SAMOPODOBA IN DILTSOVA PIRAMIDA

Če pogledamo na učitelja in njegovo samopodobo skozi nevrologične ravni osebnosti, lahko rečemo, da imamo na prvi ravni okolje, ki pri učitelju zajema vse od njegove učilnice, do kabineta, če ga ima, šole, kolektiva itd. Okolje je vse tisto, kar vpliva na učitelja od zunaj. Iz sugestopedologije zelo dobro vemo, da je učno okolje še kako pomembno pri učenju in da bolj kot je razgibano, barvno, polno različnih pripomočkov idr., bolj se lahko učenci v njem učijo ter razvijajo. In takšno okolje, kakršnega si učitelj ustvari sam, seveda lahko vpliva na njegovo delo.

Vendar pa drži tudi naslednje. Učitelj si lahko sicer ustvari optimalno delovno okolje, pri čemer ga lahko podpre tudi šola, vendar pa če tega ne bo podpiralo tudi njegovo vedenje, je vse skupaj zaman. Dajmo za primer učilnico, ki je opremljena po najmodernejših standardih, ima veliko tehnologije, interaktivno tablo in še kaj drugega. Če učitelj ne bo nekaj naredil tudi na ravni vedenja, ki bo podpiralo okolje, je lahko takšno okolje namenjeno le neuporabnemu okrasu. Če se na ravni okolja sprašujemo, kje smo, kaj nas obkroža, kdo nas obkroža, se na ravni vedenja sprašujemo, kaj počnemo in tudi česa ne počnemo, pa bi bilo dobro, da bi počeli. Enako velja v odnosu z učenci in starši. Učitelj lahko uredi učilnico, celo pripravi mizo s pogrinjkom, preden se sreča s starši na pogovorni uri. Takšno okolje lahko samo po sebi ugodno vpliva na srečanje, vendar pa ne bo imelo prav nobenega pozitivnega vpliva, če učitelj tudi s svojim vedenjem ne bo šel v vzpostavljanje dobrega stika, konstruktivne komunikacije in soustvarjanja rešitev s starši in učenci.

Sledi raven strategij, po katerih učitelji še posebej radi sprašujejo. Pogosto se lahko sliši med učitelji, da je sicer lepo, da jim na različnih seminarjih povedo, kaj bi naj počeli, vendar pa jim to prav nič ne koristi, če ne vedo tudi, kako naj nekaj počnejo. In seveda imajo prav. Brez ustreznih veščin, kompetenc, odgovorov na to, kako naj nekaj naredim, tudi zaželenega vedenja ne more biti. Če se učitelj odloči in uredi svoje okolje ter se odloči, da bo z učenci vzpostavil dober stik, se lahko izkaže, da ta odločitev ne zadošča, če ne ve tudi, kako lahko z njimi vzpostavi dober stik. V nevrolingvističnem programiranju je en izmed temeljnih aksiomov The Law of Requisite Variety, ki govori o tem, da ima na sistem največ vpliva tista oseba, ki ima na zalogi tudi največ orodij, pristopov, strategij za delo. Na prejšnjem primeru bi to pomenilo naslednje. Če imamo dva učitelja, ki sta se odločila, da bosta vzpostavila dober stik z učenci, bo od njiju bolj uspešen tisti, ki ima tudi ustrezne veščine za doseganje tega cilja. Učitelj, ki med svojimi strategijami uporablja vrsto različnih pristopov, metod in orodij, kot so treningi socialnih veščin, vodenje pogovora, mediacija, šolska in vrstniška mediacija, pozitivna disciplina, nevrolingvistično programiranje, izvajanje socialnih iger, uporaba humorja pri poučevanju, igre vlog, interaktivni didaktični pristopi idr., ima veliko več možnosti, da bo dosegel svoj cilj v primerjavi z učiteljem, ki nenehno vztraja le pri eni strategiji. In to ne glede na to, v kakšnem okolju deluje.

»Hm, le kako se naj en učitelj nauči vseh teh strategij, saj nismo nadljudje?« je lahko eno izmed prepričanj. Kakor se da razbrati, je to eno tistih omejujočih prepričanj, ki bo onemogočilo spremembe, četudi se je učitelj trudil nekaj spreminjati na prvih treh ravneh. Raven prepričanj izjemno močno vpliva na to, ali se bo učitelj učil novih strategij, ali se bo odločil za spremembo vedenja in ali se mu sploh zdi vredno posvečati svoj čas lastnemu napredku. Morda tudi zdaj nekdo izmed bralcev v glavi ponavlja tisto znano frazo nekaterih udeležencev seminarjev, »spet odkrivamo toplo vodo«, ki je samo eno izmed mnogim omejujočih prepričanj, ki preprečuje posamezniku, da bi iskal zase uporabne informacije ter se razvijal tako osebno kot poklicno. Če pri prepričanjih parafraziram Forda, bi rekel, da če učitelj verjame, da nekaj zmore, ali pa ne verjame, da nekaj zmore, ima v obeh primerih prav. In tisto, kar verjame, projicira tudi na učence. Če se navežemo na enega izmed prejšnjih primerov, bi ob trdno zakoreninjenem omejujočem prepričanju »jaz nisem za sodobne tehnologije« padla v vodo tako učilnica z interaktivno tablo kot tudi seminar, ki ga ravnatelj organizira z namenom, da se bi učitelj naučil, kako ravnati s to interaktivno tablo. Popolnoma enako velja tudi za vse druge primere, kot so ustvarjanje dobrega odnosa, komunikacija z učenci, starši in sodelavci, delo v razredu, ki velja za težavnejšega, spopadanje z neprimernim vedenjem idr.

Seveda pa tudi prepričanj ne moremo gledati izolirano od ostalih ravni. Ko govorimo o prepričanjih, je smiselno razmisliti še o vrednotah, o tem, kaj nam je pomembno. Bistvena razlika bo med učiteljem, ki mu je v okviru službe najpomembnejša socialna varnost in učiteljem, ki mu je v okviru službe najpomembnejše znanje in osebni ter profesionalni razvoj. Kamor gre namreč naš fokus, tja gre naša energija. Na naše vedenje, strategije, tudi prepričanja imamo izjemen vpliv ravno preko naših vrednot. Učitelj, ki mu je pomemben osebni in profesionalni razvoj, bo namreč nenehno iskal nove pristope, se bo rad učil, bo z ljubeznijo do učenja »okužil« tudi svoje učence, in nenazadnje bo pripravljen odkrivati nove svetove, ker verjame vase, verjame, da zmore, ima dobro samopodobo. Zavedati pa se je treba, da učenci še kako dobro zaznavajo, kaj se dogaja pri njihovem učitelju in ali tudi živi tisto, kar govori.

In tukaj se poraja vprašanje, kako živi svoje vrednote, prepričanja, strategije, vedenje in okolje nekdo, ki verjame zase, da je »žrtev sistema«, nekdo, ki verjame zase, da je »druga mama«, nekdo, ki verjame zase, da je »vseved, ki mora imeti zmeraj prav«, ali pa nekdo, ki verjame, da je »strokovnjak za delo z mladimi«. Razlike med njimi so zagotovo zelo opazne, saj gre za povsem drugačne poglede na lastno identiteto. Če nek učitelj zase verjame, da je »druga mama«, bo verjetno veliko hitreje prevzemal nase tujo odgovornost in se lomil pod njo, kot učitelj, ki kot strokovnjak za delo z mladimi, zna ločiti, da je njegova odgovornost predvsem vzpostavljati pogoje, znotraj katerih se lahko učenci svobodno razvijajo, se učijo samostojno reševati probleme ter prevzemajo svojo odgovornost na lastna pleča. Vprašanje »Kdo sem?« je izjemno močno vprašanje, na katerega žal velikokrat pozabimo. Lahko si naberemo nešteto strategij, vendar bo vse zaman, če tega ne bo podpirala tudi naša identiteta.

Velikokrat slišimo, da biti učitelj ni poklic, ampak poslanstvo. Vendar tega poslanstva ne da fakulteta. To poslanstvo je nekaj, kar lahko razvije oz. čuti ali ne čuti vsak posameznik. In tako kot v vsakem poklicu, je tudi v učiteljskem tako, da nekateri doživljajo svoje delo tudi kot svoje poslanstvo, medtem ko ga drugi ne doživljajo tako. Bistvena vprašanja na ravni poslanstva so, kakšen je moj namen, del česa sem in kakšen vpliv imam ali želim imeti na skupnost, v kateri delujem. Jasnejše kot je posameznikovo poslanstvo, močnejši je vpliv na vse ostale ravni v Diltsovi piramidi.

UČITELJ KOT MODEL URAVNOTEŽENE OSEBNOSTI

Na Diltsovo piramido bi lahko pogledali tudi kot na hrbtenico, pri čemer bi bile posamezne nevrologične ravni vretenca v tej hrbetnici. Takoj ko je eno vretence zamaknjeno, se že pojavi neusklajenost. Enako velja za učiteljevo samopodobo. Bistvena lastnost dobrega učitelja je namreč, da je kongruenten, usklajen s samim seboj, kar pomeni, da so »vretenca v njegovi hrbtenici poravnana«. To se vidi vse od njegovega urejenega okolja, zunanjega videza, ki je usklajen z njegovim vedenjem, njegovimi prepričanji in vrednotami ter seveda z njegovo identiteto in poslanstvom. Učitelja, ki govori eno, s svojim vedenjem pa izraža drugo, učenci hitro spregledajo. Kot primer lahko vzamemo učitelja, ki od učencev zahteva, da se učijo, da cenijo znanje, sam pa bore malo vlaga v svoj lasten strokovni napredek. Podoben primer neusklajenosti je lahko učitelj, ki na ravni vedenja skuša poučevati in doseči, da bi mu učenci sledili, vendar po drugi strani vidi učence kot razvajene, nevzgojene »mulce«. To seveda učenci hitro zaznajo in se večinoma odločijo, da nekomu, ki jih ne spoštuje, ne bodo sledili, s čimer dobi ta učitelj potrjeno primerjavo in se njegovo omejujoče prepričanje le še utrdi, neusklajenost med vedenjem in njegovim prepričanjem pa še poveča. Zavedati se je treba, da nam dajo starši v šole najboljše, kar imajo, najboljše, kar so uspeli do trenutka, ko otrok vstopi v šoli, narediti, vsi skupaj pa smo starši naslednji generaciji otrok. Nekdo, ki vstopa v šolo s takšnimi prepričanji, bo s svojim vedenjem šel zagotovo v bolj konstruktivno smer kot prej opisani primeri, s čimer bo dobil tudi druge izkušnje, bolj pozitivne potrjene primerjave, kar bo le še dodatno krepilo njegovo strokovno samopodobo. In če ob tem učitelj prenese idejo nevrologičnih ravni osebnosti še na druga področja svojega življenja, kot so družina, prijatelji, zdravje, zabava, rekreacija itd., lahko začnemo govoriti o dobri življenjski uravnoteženosti, kar pa je tudi en izmed bistvenih pogojev dobre samopodobe ter dobre duševne kondicije.

VIRI

• Jani Prgić, Interno seminarsko gradivo, NLP Praktik – NLP Practitioner. Svetovalno-izobraževalni center MI, 2012.

Za NLP najdemo številne definicije:

NLP je študij, ki proučuje vzorce oz. programe, ki se oblikujejo v interakciji med možgani, jezikom in telesom.

NLP je način življenja in radoveden odnos do življenja.

NLP je način, kako uporabljati jezik in um, da bi dosegli zastavljene cilje.

NLP je umetnost spremembe, ki nam pomaga narediti še več sprememb.

NLP je vpliv jezika na naš um, misli in vedenje.

NLP je študij strukture subjektivne izkušnje.
Kako razmišljamo o svojih vrednotah, prepričanjih, kako strukturiramo svoja notranja stanja, kako strukturiramo naš notranji svet, kako pripisujemo pomen našim izkušnjam.

NLP je študij odličnosti.

na vrh

Usmerjen je k ciljem, rezultatom in čimprejšnji uresničitvi. Vsak izmed nas ima vse vire za spremembe v sebi.


Pojem nevrolingvistično programiranje je sestavljen iz:

N

L

P

Zgodovina NLP

Različni viri NLP

• Fritz Pearls: Gestalt terapija, zaznavanje, potrebe, vrednote, kongruentnost
• Virginia Satir: družine in sistemi, reprezentacijski sistemi, procesne besede, ujemanje, vrnitveno sporočilo
• Milton Erickson: nagovor nezavednega, metafore, humor, preokvirjanje
• Mihaly Csikszentmihaly: notranja stanja

MATEMATIKA IN RAČUNALNIŠTVO

• Členjenje
• Ravni abstrakcije

• Kako vemo, da nekaj vemo?

• Delovanje možganov

Različni vplivi

1. Zemljevid ni pokrajina.

2. Kot posamezniki imamo različne modele sveta.

3. Pomen komunikacije je v reakciji, ki jo izzovemo pri sogovorniku.

4. Telo in um  sta en sistem ter konstantno vplivata drug na drugega.

5. Vsa naša dejanja imajo namen.

6. Za vsakim vedenjem se skriva pozitivna namera. Ljudje počnemo najbolje, kar lahko, z viri, ki so nam na voljo.

7. Sprejmi osebo – spremeni vedenje.

8. Vsi viri, ki jih posameznik potrebuje, so v njem samem.

9. Ni napak, so samo povratne informacije.

10. Vse informacije procesiramo skozi naše čute.

11. Naše vedenje je usmerjeno k prilagajanju.

12. Vedenje in sprememba morata biti vrednotena glede na kontekst in ekologijo.

13. Pri učenju ni omejitev. Modeliranje uspešnih ljudi vodi k odličnosti.

14. The Law of Requisite Variety.

15. Ni klientov, ki nudijo odpor. So samo nefleksibilni komunikatorji oz. terapevti.

16. Vse, kar počnemo, mora povečati možnost izbire, doseči večjo osebno fleksibilnost in delovati celostno.

17. Če želiš nekaj razumeti, deluj.

18. Ljudje delujemo popolno.

19. Ne moremo nekomunicirati.

PET NAČEL ZA USPEH V NEVROLINGVISTIČNEM PROGRAMIRANJU

1. Poznam svoj cilj.

Če si znaš ustrezno postaviti svoj cilj, potem postane ta cilj veliko bolj uresničljiv. Ne začenjaj ničesar, če ne poznaš vnaprej svojega cilja. Če ne veš, kam ploveš, ti namreč noben veter ne pomaga. NLP je model, ki je ciljno usmerjen, usmerjen je v prihodnost in v izboljšave. Vsak NLP praktik bi moral biti usposobljen za to, da klientu pomaga postaviti dobre cilje, ki bodo povezani s klientovimi vrednotami ter bodo realno izvedljivi.

1. Akcija.

Nevrolingvistično programiranje verjame, da brez akcije ni rezultatov.

1. Povečaj čutno zaznavo.

Pozorno zaznavaj, kaj se dogaja v tvojem življenju, medtem ko napreduješ proti cilju.

1. Prožnost v vedenju.

Bodi pripravljen narediti karkoli je potrebno za to, da dosežeš svoj cilj. To je ključ do uspeha. Z dovolj dobrim rapportom in prožnostjo v vedenju (behavioural flexibility)lahko zmeraj dosežeš svoje cilje.

1. Deluj iz fiziologije in psihologije odličnosti – stanja odličnosti.

V NEVROLINGVISTIČNEM PROGRAMIRANJU JE POMEMBNA CILJNA USMERJENOST

Pri zgodnjem modeliranju V. Satir in M. Ericksona, sta očeta NLP Bandler in Grinder odkrila, da je ključna razlika med njima in ostalimi terapevti v tem, da sta bila oba izjemno ciljno naravnana ter sta zasledovala klientove cilje. Vse do danes so cilji eno pomembnejših področij v nevrolingvističnem programiranju. Pristopi, kot so mediacija ali pozitivna disciplina, prav tako temeljijo na ciljnni usmerjenosti, na iskanju rešitev namesto na iskanju krivca. Zato lahko aksiome nevrolingvističnega programiranja živimo v katerikoli drugi metodi, ki temelji na iskanju rešitev. Postavljanje ciljev je tema, ki jo natanko obdelamo na NLP Praktiku.

Ko postavimo cilj, se začnemo zavedati razlike med tistim, kar imamo trenutno, in tistim, kar bi imeli namesto tega. Ko »filtriramo« svoje mišljenje proti tistemu, kar želimo doseči, smo pozorni na priložnosti, ki nam bodo pomagale pri doseganju zastavljenega cilja.

Ko si postavimo cilj in ko smo ciljno naravnani, zastavimo smer in namen svojega življenja, s katerim se »programiramo« za stalno doseganje tistega, kar želimo. Z doseganjem ciljev in stalnim postavljanjem novih ciljev (kratkoročnih in dolgoročnih) dosegamo uspeh, ki ga želimo in si ga zaslužimo na vseh področjih svojega življenja.

Ko si zastavimo cilj, se začnemo zavedati razlike med tem, kar imamo, in tem, kar želimo. Cilj ni enako kot naloga. Cilj je tisto, kar želimo doseči, naloga pa je tisto, kar je potrebno narediti, da bi cilj dosegli. Ne zastavljajte si nalog, preden si ne zastavite cilja.

Problemov ne moremo rešiti, če nimamo zastavljenega cilja.

NEVROLINGVISTIČNO PROGRAMIRANJE IN MODEL DELOV OSEBNOSTI PO V. SATIR

V NLP-ju (nevrolingvističnem programiranju) koncept »delov osebnosti« predstavlja način, kako lahko metaforično razmišljamo o našem sistemu prepričanj, vrednot, različnih stanj, sposobnosti itd. Različnih delov svoje osebnosti se zavemo predvsem takrat, ko doživljamo notranji konflikt ali smo nekongruentni.

Primer je, ko nekdo o sebi verjame, da je samozavesten in močen, hkrati pa se zaveda, da ima v sebi del, ki dvomi in je ranljiv. Ali pa ko odrasli pravimo, da imamo v sebi otroka ali svojo otroško plat. In verjetno smo že vsi kdaj doživeli, ko je del nas želel eno stvar, medtem ko se je drugi del obotavljal in ni želel sodelovati.

Koncept delov je razvila družinska terapevtka Virginia Satir za opis različnih delov osebnosti. Terapevtski proces je imenovala »zabava delov«, v katerem so različne osebe igrale oz. predstavljale različne dele ene osebe. Tako je oseba lahko opazovala svoj notranji konflikt od zunaj kot opazovalec svoje nekongruentnosti in s tem dobila nove vpoglede. Deli osebnosti se oblikujejo v povezavi z močno čustveno izkušnjo. Nekateri so se oblikovali na ravni sposobnosti kot na primer ustvarjalni del, logični del, intuitivni del. drugi deli se oblikujejo na ravni prepričanj in vrednot, na primer del, ki bolj ceni zdravje kot uspeh, ali pa verjame, da je družina pomembnejša od kariere. Nekateri se oblikujejo na ravni identitete, kot na primer del, ki je odrasel, in del, ki je otrok. Vsak del ima za osebo določeno pozitivno namero. Običajno se oblikujejo v paru – ko se oblikuje posamezni del, se oblikuje tudi njegov senčni del; npr. ob harmoničnem delu se oblikuje tudi agresivni del in obratno.

Cilj posameznih delov osebnosti je, da dosežejo svojo pozitivno namero. Pri uresničevanju le-te lahko pridejo v konflikt en z drugim, saj se njihove dobre namere med seboj razlikujejo oz. sprožijo vedenje, ki se drugemu delu osebnosti zdi neustrezno ali celo iracionalno. Z vidika NLP (nevrolingvističnega programiranja) so deli koristni, saj nam omogočajo, da skozi procese preokvirjanja in pogajalskih pristopov razrešimo notranje konflikte in dosežemo harmonično stanje.